Lignji s »tagliatellami«
Običajno najprej prepražimo čebulo, pa česen, paradižnik in vse ostalo, tokrat se je kuharski mojster Pegan najstarejši odločil, da v svoji unijski rezidenci (www.unije.si) pripravi »natur« pašto z lignji. Le maslo, narezane cele lignje na šporko (neočiščene), prepraži, zalije s deci belega vina, duši nekaj minut, doda sveže skuhano testenino in že servira. Vsak sam si po želji polije pašto z oljčnim oljem in to je to. Enostavno in preveč dobro. Za angelčke bi rekla moja mama. Zakaj bi bilo vedno enako, tako enostavno pripravljene jedi so prava poezija, seveda jih je lahko pripraviti če imamo svežo sestavino.
Lovke lignjev smo pripravili kar na »tatar« stil, le narezane, soljene, poprane, limonane in pokapljane z oljčnim oljem, to je obloženi kruhek Unije. Dodam še nekaj semen jesensko obarvanega granatnega jabolka. Kozarec penine in takšen kruhek bi bila prava dobrodošlica vedno ko pridem na Unije. Pravzaprav bi zaradi tega prišel večkrat. Podobno tako dela prijatelj Buljan, ko iz Medulina kar z cestnim letalom pride na unijsko jagnjetino. Konoba kod Ive, takoj na rivi, vnaprej dogovorjena jagnjetina pod peko, to je življenje. Naslednjič.
Po večerji gremo še malo u »lajf«, na bevando, malo po informacije o jutrišnji tekmi in kmalu spat, saj bomo vstali že ob 5.00. »Forsiram« da gremo na plivarice, ki to noč svetijo pod Suskom, do tam imamo 12 nm, to pomeni, da če gremo počasi, saj nekateri želijo podaljšati spanec, potrebujemo uro in pol. Pod plivarico ujamemo luca, tune ne vidimo. Kupimo nekaj sardel za brumanje in se odpravimo v Lošinj na kavo. Razlog so veliki valovi od burje, ki je začela močno pihati. Ko pridemo v lošinjski zaliv vidimo ribiče, ki lovijo na panulo, vprašamo kaj lovijo, pa pravijo da je veliko palamid in lucev. Tudi mi ulovimo 2 komada, natočimo gorivo, popijemo kavo in se odpravimo na Srakane, kjer brezuspešno lovimo nekaj ur, nadaljujemo pot do Unij, kjer burja tako »seka«, da je bolje, da se odpravimo k Jozotu na toplo. Seveda z tako velikim ulovom zmagamo, kar pa nam ne prinese potrebnega veselja, saj smo edini ulovili ribo, pa še to na oddaljeni poziciji. Vseeno dobimo pokale in nagrade, je pa seveda večji užitek zmagati v večji konkurenci. Vseeno čestitam moji ekipi za voljo in ribiško srečo. Luce spečemo na gradelah ob spremljavi čevapov, kotletov, golaža in harmonike. Spet do jutra, nedelja je bolj za relaksacijo.
Pri Mart-u skuhamo ribjo juhco in frigamo lignje, ki jih nismo porabili za vabo. Juhca iz ribjih kosti in glave, dodamo le korenje, por, zeleno in riž. Kot ulita za nedeljo. Pa še nalita v lepe skledčke.
Lignje očistim, narežen na trakove, pomokam, solim in na hitro ocvrem v vročem sončičnem olju. Zelena solata, tatarska omaka, beli kruh in seveda kozarec malvazije. Enostavno hitro in najboljše kosilo. Običajno ko kupim brum (sardele, šnjure, šarune, skuše) na plivarici, dodam v friganje še filete sardelc in skuš, mešanico imenujem kar »fritto misto«. Na barki gostom postrežem kar v papirnati vrečki, tako enostavno in hkrati moderno. Vrečko odpremo tako, da izgleda kot nekakšna skodelica.
Fantje se po povratku v Medulin odpravijo v Ljubljano, jaz ostanem še v ponedeljek, da ulovim tuno in grem z njo domov. To seveda realiziram, 70 kg, lepa »beštija«. Vesel kot bingo. Prijavim ulov ribiški inšpekciji, saj imam dovoljeno kvoto za izlov in mi morajo za vsako ulovljeno ribo napisati dokument za prevoz. Tokrat so na pregled ribe prišli tudi ribiški inšpektor iz Italije, ki dela za mednarodno organizacijo ICCAT, ki je krovna za zaščito plavorepne atlantske tune. Govorimo o prihodnosti, o izdaji dovoljenj takšnim kot sem jaz, ko sem začel s čarterjem na lov velike ribe pred 2 leti in še nimam stalnega dovoljenja, seveda pa bi ga rad pridobil. Vsekakor se vsi strinjamo, da je bolje državno kvoto razdeliti med več uporabnikov, kot pa sedaj ko 98% kvote dobijo 3 velika podjetja, ki se ukvarja z vzgojem tune. Upam, da pridejo svetli časi za nas, saj ima Istra velik potencial za tovrstno turistično ponudbo. Pravzaprav tu plavajo zelo velike ribe, čarterji pa mo le 3-je. Moralo bi jih biti najmanj 30, da ta del Hrvaške postane ribolovna destinacija. Tako je na Murterju že desetletje.
Le 14 dni kasneje se zopet pakiram za ribolovne počitnice, tokrat z družino, ki jo peljem na Unije. Njih namestimo v Peganov apartman, jaz sem bolj ribiške narave in spim na barki. Pravzaprav na Unijah ni dobro barko pustiti samo na vezu, saj vzhodni veter tu naredi katastrofo in bolje je spati na barki, da ob morebitnih valovih barko (tudi ponoči) umaknem na varno. To se sicer še nikoli ni zgodilo, ampak enkrat je dovolj. Preveč rad imam svojo Meringo, kakor je ime moji lepotici.
Sobota in nedelja, bonaca, sonce, 25 stopinj, pravzaprav pozno poletje nikakor ne kaže na zimo, pa smo nekaj dni pred 1. Novembrom, ki je pri nas že začetek zgodnje zime. Prve slane, včasih že sneg nad 500 m nadmorske višine, na morju pa kratki rokavi. Zaradi tega vse več časa preživljam na barki. Tako je ob lepih dnevih tudi januarja, ko se odpravljamo na Škardo. Čez vikend po bonaci lovim zobatce, žal brez uspeha. Nekaj kg lignjev in veliko užitkov. Zvečer dobim klic, da imam jutri goste, Ruse, ki me že čakajo v Medulinu. Ponoči se ob skoraj polni luni odpravim iz Unij do Medulina, kjer ob 6.00 zjutraj ukrcam goste. Hvala bogu za edino plivarico, ki nam omogoči, da sploh lahko lovimo tune, saj brez bruma ni tunolova. Kupimo 10 kašet, cca 60 kg in začnemo lov. Nekaj tun se pridno hrani, žal ne zagrize v našo vabo. Tako celo dopoldne in nekaj pred 12.00 uro tako močno zagrize in izvleče 400 m najlona, gostje malo u pozitivni paniki, seveda razumem da prvič vidijo tako akcijo, hitro izvlečemo ostale palice, da se najlon med seboj ne zaplete, gostu dam palico v borbeni stol iz katerega 40 minut ribo privleče do barke. Vse naprej so samo še užitki.
–Avtor: Robert Renninger
