Fige s pršutom in gorgonzolo

Končno, ampak resnično končno smo s prijatelji iz Ližnjana končali vsa dela na barki. Vsakoletni dvig zaradi »antifoulinga«, korekcija propelerjev, menjava osovin, redni servis motorjev, del nove električne napeljave, nova navigacija s profesionalnim »fishfinderjem«, podvodne luči, podaljšana platforma, dodatni nosilci za ribiške palice, novi hladilnik in še bi lahko našteval. To so razlogi, zakaj sem bil vsak teden med sredo in nedeljo v Medulinu, tukaj kjer je Meringi, kakor se imenuje naša barka, matična luka, privez. Včasih super volje, velikokrat utrujen od dela, za vsak vijak in vsako malenkost je potrebno iti v Pulo, 12 km v eno smer. No in sedaj, ko je vsega konec sem ponosen, da vem za vsako malenkost na barki, za vsak vijak vem koliko je dolg, poznam razloge, če gre kdaj kaj narobe, veliko sem se naučil od mehanikov, električarjev, ki sem jih menjal kot spodnje perilo. Tako pač je tukaj, malo je ljudi na katere se lahko zaneseš, razumem pa, da ko pride sezona vsi radi zaslužijo v 2 mesecih toliko, da normalno preživijo zimo.

Jedel sem bolj malo, no, sem vsaj izgubil nekaj »kilogramčkov« oziroma dobro pripravil telo na poletne kulinarične užitke. Saj veste kako je poleti, ko prideš iz vode ob 21.00, še sončni zahod, pa mal na šarune, pa je ura 22.00, dokler se organiziram za pripravo hrane in dokler je to vse gotovo je ura že blizu jutri. To sicer ni dobro za telo, hvala bogu pa je morska hrana zdrava in lahka in atmosfera v kateri se ljudje počutimo najboljše takšna, da je psihično bolj pomembno od tega ali jemo pozno zvečer ali ne.

Skratka, včeraj sva z Draženom izplula proti Visu. Letos prvič z Meringo, vsi polni dobre energije, z veliko ribiškega znanja najavljamo zmago na največjem tekmovanju Big game Komiža 2015. Tekmovanje v lovu velike ribe, tune, morskega psa, lampuge, lucev, mečarice, mante (da, pred dvemo letoma sta Dražen in Martin, hkrati lansko 2. mesto v skupnem seštevku tovrstnih tekmovanj, ujela 200 kg manto, ki je v Jadranu sicer bolj redka).

Včeraj takoj po izplutju odpreva flaško dobre malvazije, nekaj ur brezuspešno vlečeva površinsko panulo za tune in ob 21.00 se varno zaveževa na moji najljubši Škardi. Tam naju pričakata Rino in lastnik Srdžan s prijatelji, objemi, dobrodošlica in po nekaj minutah se že znajdem v kuhinji, da naredim nekaj za spremljavo dobrega vina. Za trdnjavo naberem sveže fige (smokve), s seboj imam pršut, gorgonzolo, nič lepšega, ko imaš vrhunski krožnik narejen v nekaj minutah.

FIGE S PRŠUTOM IN GORGONZOLO

Fige prerežemo na polovico, okoli ovijemo na tanke rezine narezan pršut, na hitro popečemo v ponvi, brez olja ali masla, posebej zavremo 2 dl mleka v katerega smo nadrobili gorgonzolo in postrežemo. Najprej na krožnik popečene fige, prelijemo z gorgonzolnim prelivom, pokapljamo z oljčnim oljem in jemo s popečenim kruhom, lahko malo namazanim s česnom. Bela macerirana malvazija Gordia iz Ankarana, kaj »češ« lepšega. Sicer je krožnik primeren tudi za spremljavo rdečega vina saj gorgonzola prenese tudi močnejši okus. Lahko je tudi barikirano vino.

Drugi krožnik tega prelepega večera so zjutraj kupljene klapavice, vsem poznane črne školjke. Najprej jih na hitro v loncu pokuham, da se malo odprejo, odlijem 80% vode, ki je precej slana, saj so školjke v sebe zaprle morsko vodo, ki se ob odprtju izlije v lonec. Posebej iz čebule, česna, domače »šalše«, paradižnikove omake, sveže bazilike, naredim »šugo«, zmešam k školjkam, zalijem z malo belega vina in z vročo vodo, dušim 5 minut, dodam posebej skuhane špagete in pustim 10 minut na mizi, da se špageti napijejo »šuga«. Potresem s sveže nabranim peteršiljem iz Škarde in nadaljujemo večerjo z vinom iz Srbije,  blagovne znamke Temet. Super lahko in osvežilno.

Po dobri večerji seveda »čakulanje« (debatiranje) pozno v noč, tema, ribolov in užitki na morju, sej drugega se itak na morju moški ne znamo pogovarjati. Kako je kdo ulovil zobatca, pa gofa, lico, brancina, koliko je bil velik, kako je prišel, iz katere strani, kakšna globina, kakšno vreme, doba dana oziroma ura dneva in tako naprej. Po 30 letih so takšni pogovori še vedno polni inspiracije, itak bi lahko o tem dan in noč. Temu se reče, ko v tem trenutku osebno, službo jemljem enako kot hobi. Goste vozim na ribiške izlete, malo gostinstva, to kar najraje delam, veliko psihoanalitike, v tem tudi uživam, nekaj motoroznanstva, nujno in obvezno ko voziš barko in odlično okolje.

Zjutraj z Draženom popijeva kavo in počasi nadaljujeva pot, do večera plan priti do Murterja, kjer pobereva Martina in naslednje dni Sušac, Jabuka, Biševo, Vis, Palagruža. Dnevi treninga in iskanja tune, predvsem bomo nekaj dni posvetili iskanju tune okoli Svetca, kjer je območje lova na tekmovanju. Tako najdemo nekaj pozicij, ki nam bodo prav prišle prvi ribolovni dan tekmovanja, naslednje dni pa bo tuna itak na lokaciji, kjer se bo največ hranilo s sardelo. Se pravi, tisti ki bo imel srečo, da »namami« jato okoli sebe in hkrati kaj ulovi, bo prvak Komiže. Smo prepričani v favorite.

 Na Dugem otoku, zunanja stran, loviva gofe, poizkusiva na jigg, panulo, čista bonaca, 40 stopinj, brez uspeha. Vse kar uloviva je veliki šnjur, ki pa ga bova skupaj z včeraj ulovljenimi šaruni kaj hitro »sfrigala« v ponvici. Solato in vino imava že »ready«.

Tokrat prvič pišem direktno, v bistvu v živo in moram priznati, da je bistveno lažje, še bolj iskreno, vsa čustva so direktno prisotna, zato si bom tudi v bodoče tako organiziral dokumentiranje mojih morskih izletov.

Šnjuri so najboljši na gradelah, na koncu oljčno olje in ščepec fino sesekljanega česna, popečeni kruh prav tako na gradelah, solata domačega paradižnika z rdečo čebulo in litrček rujnega. Ma to je to…na barki, ki vozi, je težko peči na gradelah, so pa prav okusni tudi v ponvi. Z maslom namažem ponev, posoljene šarune na hitro popečem vse ostalo enako kot v prejšnjem stavku. Dodam nekaj dobrih dalmatinskih pesmi in življenje se vrti v pravo smer.

Žaba na gradele

Popoldne bova poizkusila uloviti kakšnega zobatca, imamo nekaj dobrih pozicij med Kornati in Murterjem, da presenetiva prijatelje v Murterju z vrhunsko večerjo. Seveda najprej pladenj carpaccia, pa marinade, glava v lešo juho s korenjem in rižem, preostanek na gradele ali pod peko.

Carpaccio naredim iz repnega dela, ki se sočnejši, najprej filetiram celo ribo, očistim vse kosti, na tanko narežem meso, pokapljam z limeto, oljčnim oljem, solim, popram z belim poprom in ohladim za nekaj minut. Fine in nežne okuse plemenite ribe ne smemo prekriti s preveč aromatičnim vinom. Sveže belo in lahko, lahko je sauvignon, sauvignonasse, rebula, malvazija kot vedno ob morski hrani. Sokovi niso zaželjeni, samo toliko o tem.

Mariniranega zobatca naredim tako, da ga skupaj s kožo narežem na tanke filete, solim in na hitro opečem, še toplega polijem z oljčnim oljem, popram z mlinčkom, kjer je poper bolj grobo mleti, dodam kapre, posebej na maslu do polovice prepražim čebulo, ki jo zalijem z najboljšim kisom iz Visa. Lansko leto sem se opremil s kisom, kupil sem ga 200 litrov, od zadruge, ki so jo ravno zapirali. Nekaj let stari vinski kis je pravi balzam za solate, marinade in mineštre. Je pa kar precej kisel in ga je potrebno v jedi dodajati z občutkom, kaj hitro imamo lahko uničen krožnik.

Kožo od zobatca frigam v olju, ponavadi kupim še kakšne mini škampe, kozice, sardone, lignje, da je to kot fritto misto, malo mešano.  Koža je zelo okusna, hrustljava, večji kot je zobatec, boljša je. Upam na nekaj lepih tovrstnih krožnikov v naslednjih dneh. Limone, olje, vrhunsko sol, vino, domače pomodore, šalše imamo, samo še osnovna surovina se mora ujeti. Bomo poizkusili nekaj dni preživeti brez izhoda v civilizacijo, že vnaprej verjamem v uspeh.

Sem pa mimogrede en dan naredil zobatca friganega v salamuri, se pravi najprej mariniran in v isto marinado zamešamo moko in vodo, naredimo podobno kot za palačinke, maso, v katero pomočimo ribo in jo ocvremo. To je japonska pogruntavščina in je super odlična. Vedno dodam malo chilija, da popestri večerje in nam da potrebo po dodatnem kozarčku. Japonci so vodilni v svetu surove kulinarike in tudi sam se učim po njihovih receptih, samo jezik mi ne gre še tako dobro.

Naslednje dni bo pestro, plivarice, ki lovijo sardelo gredo na ribolov, prejšnje dni je bila polna luna po kateri plivarice ne lovijo, mi smo polni leda, hrane, goriva, tako da samo še naspati se moram malo vnaprej in zmaga je zagotovljena.

Plivarice lovijo sardele

Lepo vozite po morju, nabrusite trnke, sulice od podvodnih pušk, zalepite potapljaške obleke in vsi na morje..mora se vedeti kdaj je čas za nas same in kdaj za delo. To so italijani pogruntali že zdavnaj, zato njih v avgustu drugje kot na morju, ni.

Dober tek…

–Avtor. Robert Renninger (www.glazuta.com)