Zgodovina potapljanja na vdih

[hr]

Potapljanje na vdih, z drugim izrazom  apnea (izhaja iz grške besede a-pnoia, kar pomeni “brez dihanja”) je potapljanje z zrakom, ki ga na površini vdihnemo v pljuča. Osnova potapljanja na vdih je torej zadrževanje sape in premikanje pod vodo. Potapljanje na vdih je način potapljanja, ki je najbližje človeku in je hkrati najbolj naravna vrsta potapljanja. Temelji na pradavnih, nezavednih refleksih, zapisanih v naših genih. Človek že prvih 9 mesecev svojega življenja preživi v vodi  – v  plodovnici,  ki je zelo podobna morski vodi.  Takšno potapljanje je potapljanje brez tehničnih pripomočkov, ki bi nam omogočili daljše bivanje pod vodo. Ker se pri potapljanju na vdih lahko zgodi veliko nesreč, je potrebno dobro poznavanje zakonitosti potapljanja in seveda previdna in varna uporaba svojega znanja.

Človek se je sprva začel potapljati zaradi osnovnih potreb preživetja in to predvsem v prehranjevalne namene. Tako so pripadniki raznih ljudstev že pred več tisoč leti nabirali školjke za hrano in bisere za izdelovanje nakita. Najstarejši dokaz so našli na obalah Baltskega morja, kjer so pripadniki tamkajšnje civilizacije, imenovane Kojkkenmodinger ali »jedci školjk«, nabirali školjke že pred približno deset tisoč leti (Bitenc, 2009).

Pri izkopavanjih v Mezopotamiji, med Evfratom in Tigrisom, so najdeni predmeti, ki so stari približno 6500 let. Med temi predmeti je predvsem nakit, izdelan iz biserov in školjk, ki so jih morali potapljači dvigniti iz globin (Bitenc, 2005).

Rimljani in Grki so škrlatno barvo za barvanje kraljevih oblačil pridobivali iz polžev, ki so jih našli na dnu morja. Na Japonskem pa so še  danes poznane nabiralke školjk bisernic, imenovane Ama, ki se potapljajo tudi po 8 in več ur dnevno, v vodi, ki ima le borih 10 stopinj Celzija. Pri tem se zadržujejo pod vodo tudi po več minut, njihova aktivnost pa ostaja nespremenjena že več kot 2000 let (Kapus idr., 2004).

Nadalje se je potapljanje na vdih razvijalo v vojaške namene, in sicer se je v mornariških krogih veliko govorilo o zmožnostih nekaterih posameznikov, ki so z enim  dihom osvajali globine morja.  Še posebno znana je zgodba o Grku Yorgosu  Haggi Stattiju, ki se je v zgodovino potapljanja zapisal kot prvi, ki je izvedel dokumentiran globinski potop, in to do 77 m. Za slednjo zgodbo je dlje časa  veljalo, da je le izmišljotina. Vendar so raziskave pokazale, da je resnična. Najdeni originalni zapisi so omogočili nova spoznanja o potapljanju na vdih, ki so modernim potapljačem omogočila dosegati večje globine – globine, za katere so še pred leti strokovnjaki menili, da jih ni mogoče doseči.

V juniju leta 1911 je bila v Egejskem morju zasidrana ladja italijanske vojne mornarice Regina Margherita. V močnem neurju se je zataknila sidrna veriga na globini 77 m. Po sedem dnevnem neuspelem poskušanju posadke, da bi našli in rešili sidro, v katerem je eden od potapljačev celo izgubil življenje zaradi  anoksije, v obupu pripeljejo kapitanu ladje skupino grških potapljačev, nabiralcev spužev znanih po vrhunskih potapljaških dosežkih. Tistemu, ki reši sidro, je bila ponujena nagrada. Med njimi je bil tudi slaboten, neopazen, bolehen Yorgos Haggi Statti, za katerega so govorili, da se lahko potopi na 77 m oziroma celo na 100 m in je zmožen zadržati sapo sedem minut. Ponudil je pomoč pri dvigu sidra pod pogojem, da mu plačajo  pet pound sterling-ov in dajo posebno dovoljenje, da lahko lovi ribe z dinamitom, namreč lovljenje rib z dinamitom je bilo dovoljeno le italijanski mornarici. Ladijski kapetan je bil skeptičen glede Yorgos-ovih sposobnosti, zato je ukazal zdravnikom, da ga pregledajo.

Njihovo poročilo ni bilo ravno obetajoče.  Nobenih posebnosti, ki bi jih pričakovali od vrhunskega potapljača niso našli, odkrili so celo obolenje, imenovano pljučni emfizem. Glede na vse dognano zdravniki niso priporočili kapitanu, da ga pusti potapljati se. Kljub vsemu se je Yorgos odločil za potop. Ta dan je izvedel tri potope na 77 m, našel sidro, nanj privezal vrv, da so ga lahko mornarji izvlekli in tako postal prvi globinski potapljač v zgodovini.

Veliko literature omenja to zgodbo, vendar je vse do leta 1979 veljala za skoraj neverjetno, saj česa podobnega niso mogli doseči takratni potapljači. Nihče od piscev zgodbe ni posvečal pozornosti tehniki potapljanja. Šele natančna študija zapiskov italijanske mornarice o dogodku in odkritje neobičajne tehnike potapljanja na noge sta dali možnost Enzu Maiorci in Jacku Mayolu, da sta uporabila tehniko, ki je omogočila potop tudi preko globine 100 m. Yorgos je namreč pri svojem dosežku uporabljal sidro. Stopil je na njegova kraka in mornarji so ga spustili do dna, na površje pa so mu zopet pomagali mornarji z vlečenjem vrvi, ki jo je imel privezano okrog prsi. Tako je Yorgos dobil svoje zasluženo plačilo, hkrati pa pokazal potapljačem novo tehniko potapljanja, ki omogoča dosegati večje globine kot tehnika potapljanja na glavo (Bitenc, 2005).

Danes se potapljanje na vdih izvaja predvsem zaradi športno-rekreacijskih dosežkov in osebnih užitkov, pa naj gre za tekmovanje v potapljanju na vdih, podvodni lov ali pa  umirjeno priobalno potapljanje na dopustu.

Pri potapljanju na vdih je za boljše rezultate zelo pomembno, da se potapljamo kar se da redno in pravilno. Potrebno se je navaditi samozavestnega, mirnega in kontroliranega reagiranja v vsakršni situaciji, med plavanjem na gladini in med plavanjem pod vodo(Pistotnik, 2002).

Redno in pravilno potapljanje namreč v telesu spodbudi nekatere nezavedne mehanizme, ki jih imenujemo potapljaški refleks. To so procesi, ki olajšajo in izboljšajo “preživetje” v vodi, in izvirajo iz genskega spomina, zapisanega pred milijoni let, ko smo še živeli v vodi. Potapljaški refleks ima bistven vpliv na potapljanje na vdih, saj preprečuje poškodbe pljuč pri potapljanju pod rezidualnim volumnom, celotno telo pa preklopi v nekakšno stanje varčevanja s kisikom.  To so samodejni procesi, ki jih telo prične izvajati takoj po potopu, organizem prične samodejno varčevati s kisikom, tako da preusmeri kri, bogato s kisikom, k možganom, pljučem in srcu ter upočasni delovanje organizma.  Ti procesi so potisnjeni globoko v nezavedno in na njih ne moremo zavestno vplivati, lahko pa potapljaški refleks treniramo, ga ponovno obudimo ter tako pripomoremo k hitrejšemu in intenzivnejšemu  odzivu telesa na potop. Potapljaški refleks bo naredil vaš potop udobnejši, krčenje trebušne prepone se bo pojavilo kasneje, bolj boste sproščeni in porabili boste manj kisika. V zadnji fazi potapljaški refleks tudi občutno vpliva na hitrost metabolizma. Treniramo ga tako, da se enostavno čim več potapljamo ali pa s posebno tehniko zadržujemo dih kar na suhem. Z rednim treningom lahko namreč telo tudi prevaramo in izzovemo reakcije, podobne potapljaškemu refleksu, tudi na suhem. (Bitenc, 2009).

Poleg tega pri pravilnem in rednem potapljanju dvigujemo samozavest, odločnost, koncentracijo, telesno pripravljenost in, najbolj pomembno, sposobnost sproščanja ter s tem  sproščenost med dejavnostjo. Sproščenost je ena izmed najbolj pomembnih značilnosti dobrega potapljača. Potapljač, ki je telesno dobro pripravljen, vendar pri lovu ni sproščen, praviloma ne dosega tako dobrih rezultatov kot potapljač, ki je slabše telesno pripravljen, vendar ga odlikuje sproščenost.

Ker je potapljanje na vdih navduševalo in navdušuje veliko ljudi, med njimi tudi take, ki radi spoznavajo zmožnosti svojega telesa, so se začeli lovi na rekorde. Doseženi rekordi so zbujali dvome v različne zdravniške teorije, ki jih je prvi ovrgel Raimondo Bucher, ko je leta 1949 postavil prvi uradni rekord v potapljanju na vdih. Do globine 30 metrov se je potopil z železnim cilindrom, ki mu je služil kot utež in tako zavrgel trditve medicinske stroke, da bo zaradi naraščajočega pritiska zagotovo umrl.

Po Bucherjevem potopu na 30 metrov so zdravniki ponovno določili skrajno mejo mogočega. »Mejo smrti« so postavili na petdesetih metrih. Veljalo je trdno prepričanje, da se človeku, ki se potopi pod 50 metrov, zaradi pritiska udrejo pljuča in smrt je neizbežna. Kmalu pa se je pojavil Enzo Maiorca, človek, ki je približno trideset let, skupaj z mlajšim Jacquesom Mayolom, krojil zgodovino potapljanja na vdih. Maiorca se je leta 1962 v Ustici potopil do globine 51 metrov, se na površje vrnil živ in zdrav ter tako ovrgel prej omenjeno prepričanje in odprl vrata v novo dobo potapljanja na vdih (Pelizzari in Tovaglieri, 2004).

S prihodom Jacquesa Mayola (1965) pa je razvoj potapljanja na vdih krenil v novo smer. Mayol je kot prvi človek presegel  globino stotih metrov v disciplini »brez omejitev« (23. novembra 1976). Bil je dobro seznanjen z jogijskimi tehnikami dihanja in sproščanja, saj je svojo mladost preživel na Japonskem, kasneje pa je nekaj časa preživel tudi pri Shaolinskih menihih. Tako pridobljeno znanje je uporabil za doseganje novih rekordov ter razvil mnoge dihalne in meditativne postopke, prilagojene potrebam potapljanja na vdih. Mnoge različice teh postopkov še danes uporabljajo najboljši potapljači po svetu. S tem je dvignil raven potapljanja na vdih, s predvsem telesnega na mentalni nivo ter tako postavil nove smernice in izzive potapljačem v prihodnosti (Jacques Mayol, 2009).

Kasneje so se pojavljala mnoga znana imena, ko so: Francisco »Pipin« Ferreras, Frank Messegue, Eric Charrier, Umberto Pelizzari, Gianluca Genoni   in drugi, ki so nadaljevali s pomikanjem rekordov v vedno večje globine. S časom so se razvile tudi druge discipline v prostem potapljanju, pri katerih se vedno znova postavljajo novi rekordi.

Vir: Kermavt Uroš, Diplomsko delo: Podvodni ribolov: tehnike podvodnega ribolova in psihofizična priprava, 2009